Vsakič, ko se upiraš nečemu, si del tega

Eno močnejših spoznanj preteklega leta zame je, da se ne moreš nečemu upirati brez da postaneš del tega.

Z drugimi besedami, vsakič, ko se nečemu upiraš, se aktivno odločaš, da si del tega.

Kar odlično povzameta sledeča citata1:

“There is a difference between resisting and renouncing evil.”

(Neville Godard)

“You cannot push against what you do not want without becoming a part of it.”

(Abraham Hicks)

Vse dokler se nečemu upiraš, se nad tem pritožuješ ali kako drugače v to stvar vlivaš svojo pozornost in energijo, to stvar jačaš.

Gre za modrost, ki se je verjetno globoko v sebi vsi zavedamo, a kaj ko je skušnjava uporniškega duha tako vabljiva in omamna!

Kako pogosto se zgodi, da ravno s poskusi, da preprečimo nekaj, taisto stvar povzročimo ali okrepimo!

Kako pogosto verjamemo, da imamo samo dve možnosti, dva ekstrema: biti na levi ali na desni, se strinjati z nečim ali se temu upirati. In pozabimo, da vedno obstaja tretja opcija.

Vedno obstaja možnost, da izstopimo iz oblačka teh dveh esktremov.

Vedno je možno narediti korak nazaj.

Vedno je možno najti drug način.

Kako vabljivo je pridružiti se tropu in tuliti v en rog, pa naj bo ta za ali proti nečemu.

Pri tem pa ne opazimo, da gre za dve plati istega kovanca.

Kako pogosto nas um prepričuje, da je edini odgovor na nekaj, kar nam ni pogodu, da se temu aktivno upiramo. V resnici pa lahko opazujemo iz lastnih izkušenj, da to ne pomaga.

Vsakič, ko se upiraš nečemu, si del tega.

Vsakič, ko se pritožuješ nad nečim, si del tega.

Tvoja pozornost, tvoj fokus, tvoja energija vedno ojača karkoli, kamor jo usmerjaš.

Kako globoko je prepričanje, da se je treba pritoževati, da kaj spremeniš (ko je v resnici ravno nasprotno - s pritoževanjem taisto stvar le ojačaš, obenem pa s prenosom fokusa na spremembo samo namesto pritoževanja dejansko kaj spremeniš).

A če upor ne pomaga, zakaj je tako vabljiv? Zakaj nas um želji speljati v smer, za katero naša duša ve, da ni najboljša za nas?

Odgovor je preprost: iz strahu pred neznanim. In iz udobja znanega.

Stalno biti na preži, se pritoževati, se osredotočati na neprijetne občutke, usmerjati pozornost na slabe novice in kar je še podobnega. Vse to je vpleteno v naše vsakdanje življenje. Je vse okoli nas. Na to smo navajeni. Močno, močno navajeni.

Lahko bi celo rekli, da včasih niti ne poznamo druge možnosti.

To nam je znano, to nam je poznano, in zato tudi - udobno.

In naš um bo vedno izbral udobje pred neznanim.

Ne glede na to, kaj je po eni strani bolj prijetno ali neprijetno za telo, bo element poznanega in udobja poskrbel za dodatno “prijetnost”. In če nismo navajeni postati za trenutek, bo ta postanek izjemno neprijeten, pa če naj bi bil v teoriji še tako čaroben.

Če nismo navajeni na gibanje, bo gibanje izjemno neprijetno - čeprav vemo, da so naša telesa razvita za gibanje in v njem uživajo.

Če nismo navajeni na človeški stik, bo ta izjemno neprijeten, čeprav vemo, da smo ljudje družbena bitja.

Če nismo navajeni postavljanja meja, bo to dejanje izjemno neprijetno, čeprav vemo, da imamo vedno pravico do postavljanja lastnih meja, ne glede na to, kaj nekdo drug reče.

Ali je torej edina možnost, da povsem ignoriramo svoj um in se prisilimo v neznano, v neudobje?

Seveda ne!

Na srečo je naš um precej bolj fleksibilen kot radi mislimo. Povsem možno ga je navaditi na nekaj drugega, potrebno je le malo nežnosti, potrepljenja in ljubezni.

In najboljša stvar, na katero se lahko navadimo, je prisluhniti sebi. Da najdemo pristan v sebi, v svojem telesu, v svoji prisotnosti tukaj in zdaj.

Da gojimo zavedanje, da jaz nisem to, kar se mi je zgodilo ali celo to, kar sem naredil/a v preteklosti.

Jaz sem ta, ki se na to odziva v tem trenutku.

Jaz sem to, kar se v tem trenutku odloča, kako se odzvati, kaj zdaj narediti.

Hvala za branje 🙏

Katja