Včasih je dovolj, da samo si

Včeraj sem za 5 minut spet downloadala Instagram na svoj telefon.

(Ker, če še ne veš, Instagrama nimam na telefonu že kar nekaj mesecev in to je bila zagotovo ena boljših potez in sem z njo neizmerno zadovoljna.)

Bila sem v parku, sedela na tleh pod drevesom in se naslanjala nanj. Čutila sem podporo zemlje, podporo drevesa, podporo narave, ki je vedno tu zame, v katero se vedno lahko zatečem.

V nekem trenutku sem pomislila na to, kako sem dolgo časa gledala na to, da “greš ven” kot na nekaj zelo aktivnega. Po pravici povedano, nekaj utrujajočega.

In to sem si v tistem trenutku zaželela deliti na Instagramu. Takih trenutkov res ni veliko, ampak takrat sem pa prav začutila, da bi to sporočilo res pasalo na moj profil.

Toliko je namreč nekih profilov, ki so sicer čisto kul, ampak vzpodbujajo ljudi, da naj preživijo čas zunaj, v naravi, pri tem pa prikažejo vzor tega: lahko greš v hribe, planinarit, plezat, drsat, laufat, igrat z žogo, naokrog s kolesom, in še pa še. Spet, kar je vse okej in ni s tem nič narobe.

Bi si pa želela, da bi se ljudje pogosto spomnili, da ti ni treba biti blazno aktiven, da greš ven.

“Iti ven” ni nujno sinonim za šport ali gibanje ali aktivnost.

Že to, da stopiš ven in se usedeš na tla, na klopco, na karkoli. Se uležeš. Prisluhneš zvokom pričjega petja, čebljanja ljudi v daljavi, sopihanja ljudi, ki kolesarijo mimo. Da začutiš zemljo pod seboj, da objameš drevo, da samo SI.

To je najboljši “nervous system reset”.

Seveda zunanje aktivnosti niso nič slabega in ni z njimi nič narobe. Poznam pa kar nekaj ljudi, za katere izgleda, da se kar ne morejo ustaviti. Skačejo sem in tja in gor in dol in levo in desno in… Ej, že to, da o tem pišem zdaj, me utruja.

Verjetno bi ti ljudje rekli, da sem jaz prepočasna, premalo aktivna, predolgočasna, predolgovezna, pre, pre, pre. Verjetno imajo v nekaterih pogledih prav. Bi pa tem istim ljudem sama svetovala, da najdejo kak trenutek, ko pa tudi sami postojijo, zadihajo, se umirijo. Ampak dobro, vsakemu svoje :)

Moje sporočilo, ki sem si ga v tistem trenutku zaželela podeliti preko Instagrama, je bilo bolj namenjeno ljudem, ki se jim “iti ven” ali “iti v naravo” zdi že kot ideja nekaj težkega, zahtevnega, kot nekaj, kar bo od njih terjalo ogromno napora in energije. Verjetno prav ti ljudje poznajo nekaj tistih preganjavičnih, o katerih sem govorila prejle.

In sicer se je sporočilo nanašalo na preprost opomnik, da “zunaj” ne pomeni nujno “aktivnost”. In da je včasih prav tisti najboljši oddih, najboljši počitek, prav zunaj, med drevesi, na travi, v senci, ob jezeru, v gozdu.

Skratka.

Najprej sem si rekla, da Instagrama pa res ne potrebujem. Kot rečeno, je moje življenje povsem fajn brez Instagrama (ali drugih družbenih omrežij) na telefonu in tega ne nameravam kaj drastično spremeniti kaj kmalu.

Potem pa sem pomislila, kako redko dobim tak res spontan navdih, da nekaj podelim. In sem se odločila, da bom pa to vseeno podelila.

Potegnem telefon iz nahrbtnika, odprem Apple Store in si na telefon ponovno nanesem Instagram.

Ej.

Takoj, ko sem odprla aplikacijo, sem bila tko: “Okej, ne, hvala.”

Lol.

A veš tisto, ko v telesu, prav visceralno začutiš učinek nečesa? Ta sunek poplave informacij in videa in kiča in barv in svetlobe in ljudi in komentarjev in svakojakih elementov, ki kličejo po tvoji pozornosti, ki hlepijo po tvoji pozornosti, da si v trenutku paraliziran?

No, to.

Kar takoj sem zaprla Instagram in ga spet zbrisala s telefona XD

In tako se konča tale zgodbica.

Moj namen v deljenju tega ni nobeno moralno obsojanje Instagrama ali drugih omrežij. Sama profil še vedno imam in vsake toliko skočim gor na računalniku - meni to pač neizmerno bolj paše. (Edino, kar je bedno, je, da tam ne morem delat storyjev. Ampak je cena za to, da bi lahko delala storyje, predraga, tako da se s tem pač sprijaznim.)

Seveda mi je tudi všeč, da drugi včasih kaj delijo tam. Preko Instagrama sem spoznala veliko enih različnih in zanimivih ljudi in idej in se mi zdi, da je včasih res fajn za povezovanje.

Je pa meni osebno zelo pomembno, da začutim, kako nekaj vpliva name, ter da se sama lahko odločam o tem, kdaj posežem po tem in kdaj temu postavim mejo.

Se mi pa zdi, da je bilo to bistveno lažje narediti prav zato, ker sem bila zunaj. Na travi. Naslonjena na drevo. Podprta z vseh strani.

Pošiljam objem do naslednjič!

Se bereva,

Katja