Pred kratkim sem prebrala knjigo Štirje dogovori Dona Miguela Ruiza. Je zelo zanimiva in bi jo priporočala vsakemu, ki ga zanima osebna svoboda, osebnostna rast in raziskovanje delovanja človeškega uma. Gre za dokaj kratko knjigico, ampak vseeno sem si vzela čas zanjo, ker je polna modrosti in uvidov. Saj veš, kako rada dajem idejam dovolj časa in jih ne priganjam.

Zdaj ne bom obnavljala cele knjige – če te zanima njena vsebina, predlagam, da jo prebereš. Rada pa bi s tabo delila nekaj najljubših zamisli in citatov. Zlasti tistih, ki se mi zdijo pomembni in so name naredili močan vtis, ter tistih, ki bi jih bilo vredno nadalje raziskati.

Udomačitev ljudi

Moj najljubši del knjige je bil opis procesa, skozi katerega gremo ljudje, ko spoznavamo svet in vnaprej določena pravila, ki vladajo v njem. Skozi ta proces se učimo, kaj je pomembno in kaj ne ter kakšna je naša vloga.

»Temu procesu pravim udomačitev ljudi. In v tem udomačevanju se naučimo živeti in sanjati.« (Ruiz, str. 5)

To je proces oblikovanja naše osebnosti in nazorov, kar Ruiz označi kot naš notranji Zakonik. Zakonik je zbirka vseh naših prepričanj o nas samih, o drugih ljudeh in o tem, kako deluje svet. 

Najbolj zanimivo pri tem je, da nas kot otroke učijo, kaj je »prav« in kaj je »narobe« s sistemom nagrad in kazni. Nekaterih se še spomnimo, večino pa se jih sploh več ne zavedamo.

Ko se začenjamo strinjati s tem, kar nas učijo, to ponotranjimo – in tako kasneje začnemo udomačevati sami sebe. Počutimo se dobro, ko naredimo nekaj, kar je po našem Zakoniku »dobro«, in kaznujemo se za tisto, kar Zakonik označuje za »slabo«.

»Udomačevanje tako močno vpliva na nas, da v nekem trenutku življenja mahoma ne potrebujemo nikogar več, da bi nas še naprej udomačeval. Tako temeljito izurjeni smo že namreč, da postanemo svoj lastni udomačevalec.« (Ruiz, str. 8)

To je prva točka, ki sem jo želela izpostaviti – vabilo, da postanemo pozorni na svoj ponotranjeni Zakonik, da opazimo vse načine, na katere se udomačujemo in poskrbimo, da ne prelomimo “pravil” iz Zakonika.

Pri tem je treba omeniti, da naš notranji Zakonik nima ničesar skupnega s tem, kar je res in kar ni. Njegov glavni namen je, da nam daje občutek varnosti. Zato radi oporekamo vsaki informaciji, ki morda nakazuje, da so nekatere zamisli, nazori ali pravila v Zakoniku napačni.

Toda prav zaradi upoštevanja Zakonika pogosto po nepotrebnem trpimo – zaradi »kazni«, notranjih konfliktov in ker zapravljamo energijo za zanikanje neskladnosti med našimi zamislimi in resničnostjo.

Zato nam zna biti v korist, če opazujemo, kaj vsebuje naš Zakonik , da prepoznamo, katere zamisli (ali dogovori) v njem nam več ne služijo.

Dogovori

Še ena pomembna misel iz te knjige je, kako je Zakonik – torej skupek predstav, ki smo si jih ustvarili o sebi, skupek naših prepričanj – sestavljen iz neštetih dogovorov, ki smo jih sklenili.

»Na tisoče dogovorov je, ki ste jih sklenili s sabo, z drugimi ljudmi, s svojimi sanjami o življenju, z Bogom, z družbo, s starši, z zakonskim partnerjem, s svojimi otroki. Najpomembnejši pa so tisti, ki ste jih sklenili s sabo. S temi dogovori ste si dopovedali, kdo ste, kaj čutite, kakšna so vaša prepričanja in kako naj se vedete.« (Ruiz, str. 19)

Pri besedi »dogovor« v tem kontekstu cenim, da je točna in da opozarja na našo vlogo pri vsem, v kar verjamemo, mislimo in počnemo. Poudarja našo osebno odgovornost.

Ko Ruiz govori o brezgrajnosti z besedami tudi opozarja na pomembno razliko:

»Kadar ste brezgrajni, sprejmete odgovornost za svoja dela, vendar se niti ne obsojate niti ne krivite za karkoli.« (Ruiz, str. 29)

Pogosto namreč pomešamo krivdo in odgovornost. Ponavadi nas strah pred tem, da nas bodo za nekaj krivili in da se bomo počutili krive, odvrne od tega, da bi prevzeli odgovornost, pa čeprav sta to dva povsem ločena pojma.

Iskrenost do sebe

Naslednji citat, ki ga delim s tabo, v knjigi sicer nima pomembne vloge, ampak meni se zdi eden ključnih za osebnostno rast in srečo:

»Ali pa nam morda ni treba drugega, kot da si nehamo lagati, kaj si resnično želimo.« (Ruiz, 63)

Najbolj transformativni del citata se mi zdi spodbuda k temu, da si nehamo lagati.

Kajti če sem se v življenju nečesa naučila in se še vedno učim, je to, da je popolna, radikalna, brutalna, predana iskrenost do sebe zdaleč najboljše, kar lahko storimo zase, za svoje življenje in ljudi okoli nas.

To je začetek resnične preobrazbe in rasti.

Naslednji korak pa je, da smo iskreni do sebe glede tega, česa si zares želimo. Nekaterim se to zdi povsem jasno (srečneži!). Za mnoge med nami pa je prepoznavanje, česa si zares želimo, dolg proces, poln razreševanja starih vzorcev in odpravljanja prepričanj iz našega Zakonika.

Čeprav to ni glavna tema knjige, se me je zgornji citat res dotaknil in sem hotela njegovo pomembnost deliti s tabo.

Bodite človeški

Zadnje sporočilo, ki ga želim deliti z tabo iz Štirih dogovorov, je močno in pomembno. Govori o tem, da je povsem mogoče za vsakega od nas (ja, tudi zate!), da se začne zavedati svoje prave narave in jo zaživi.

»V naši človeški naravi je, da uživamo v življenju, se igramo, raziskujemo, se radostimo in ljubimo.« (Ruiz, 87)

Ruiz pripoveduje zgodbo o možu, ki se je odpravil v budistični tempelj in vprašal učitelja: »Učitelj moj, če bom meditiral štiri ure na dan, kdaj bom dosegel transcendenco?« Učitelj mu je odgovoril, da bo trajalo deset let. Potem je mož vprašal: »O učitelj moj, kaj pa, če bom meditiral osem ur na dan, kdaj bom dosegel transcendenco?« In učitelj mu je odvrnil, da mu bo morda uspelo v dvajsetih letih.

Mož je bil presenečen nad odgovorom in je hotel vedeti, zakaj bo trajalo dlje, če bo meditiral več. Na to je učitelj odgovoril:

»Tu nisi zato, da bi žrtvoval svoje veselje ali svoje življenje. Tu si zato, da živiš, da se radostiš in da ljubiš.« (Ruiz, str. 72)

Naj bo to misel, ki jo odneseš iz te objave in te pospremi v vsakdanje življenje ✨

Če ti je bil zapis všeč, se lahko spodaj naročiš na še več takih! Vesela bom tudi, če ga posreduješ komu, ki bi ga morda zanimal.

Uživaj še naprej in se bereva!

Katja

Vir: Don Miguel Ruiz: Štirje dogovori, prevod: Uroš Kalčič, Založba Gnostica, 2002