Pred kratkim sem gledala YouTube posnetek, ki se mi je zdel izredno zanimiv. Govoril je namreč o sobonem dizajnu in kako dandanes velja kriterij za uspešnost oblikovanja predmeta, da je čim več dejanskega ozadja izdelave tega predmeta skritega ter da ga je čim lažje uporabljati (da je njegova uporaba čim bolj na voljo ter čim lažja).

Uf, kako velika tema!

Obe točki sta se me zelo dotaknili in mislim, da izražata nekaj o današnjem svetu in tem, v katero smer trenutno globalno potuje.

Skrivanje procesa

Najprej se želim lotiti prve točke, namreč kako je dandanes višek oblikovalske umetnosti, ko pride do predmetov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, to, da se čim manj vidi, kakšen je dejanski proces nastanka tega predmeta.

Kaj to pomeni? Da se vidi čim manj vijakov, šivov, zlepljenih površin ipd.

To ni nič novega. Pravzaprav je to že od vedno neka ideja mojstrkosti - da znaš zakriti vse delo, ki je šlo v nek predmet.

(Enako velja za umetniške poklice - najbolj mojstrski so prav tisti violinisti, pri katerih igranje izgleda izjemno lahkotno. Zato pa potem toliko ljudi misli, da gre pri umetnosti vedno samo za talet in pogosto niti ne verjamejo, koliko dela je zares šlo v urjenje neke sposobnosti ali obrti.)

Vpliva pa to še na nekaj - veliko predmetov je namreč izdelanih tako, da jih je tudi težje “raztrančirati”.

To velja predvsem za telefone in računalnike, ampak podobno lahko opazimo tudi pri drugih izdelkih.

Če nekdo želi razstaviti svoj računalnik in pogledati dejanske fizične komponente, ki omogočajo delo na njem, je to danes težje kot včasih. Pri Applu, na primer, izgubiš garancijo, če vidijo, da si sam odprl računalnik (tudi če nisi pri tem čisto nič spremenil).

A veš, iz kje prihaja… karkoli?

Dobro, morda smernice sodobnega oblikovanja pač narekujejo to, kar velja že dolgo časa. Kot sem omenila, skrivanje procesa in dela v končnem produktu, ni nekaj novega.

Vendar pa opažam ta trend tudi na splošno med ljudmi, še posebej otroci in mladimi ljudmi.

Trend navajenosti, da se stvari kar pojavijo, brez da v resnici sploh veš, kako so prišle do tebe.

Klikneš par gumbov na svojem telefonu in kosilo se pojavi pred tvojimi vrati. Par drugih klikov in že klepetaš z nekom na drugem koncu sveta. Par drugih klikov in na voljo ti je na tisoče novih oblek. Zlahka lahko v trgovini ali preko spleta kupiš katerokoli sadje.

A je še kdo videl tisti video na Instagramu pred nekaj časa, ko je neka ženska govorila, da dolgo sploh ni vedela, da lahko jé limone z drevesa, ki ga je imela na balkonu? Ker je mislila, da v trgovini še “nekaj naredijo z limonami”? Nekaj, kar jih iz tega čudnega predmeta, ki se pojavi na drevesu, spremeni v užitno sadje.

Poznam žensko, ki je postala veganka, zato ker so nekega dne, ko je bila stara okrog 10 let, doma jedli celega piščanca, nato je videla okostje in prvič v življenju dojela, da je “hrana piščanec” isto kot “žival piščanec”. Seveda se pri tem vprašaš: Ja, od kje pa je mislila, da pride meso? Ampak dejstvo je, da o tem preprosto ni razmišljala. Piščančje meso se je pač pojavilo v hladilniku in na krožniku. Tako kot vsa ostala hrana.

To sta seveda dva dokaj ekstremna primera, ampak mislim, da pričata o pojavu, ki pa je vseeno dokaj razširjen (čeprav večinoma ne v tako drastični varianti).

Odtujenost od procesa nastanka hrane, oblek, predmetov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, vodi v prekomerno konzumiranje hrane, oblek in predmetov in predvsem tudi v skvarjeno sliko sveta.

V odtujenost od realnega sveta samega.

Tega ne pravim iz nekega moralnega obsojanja, nikakor ne. Moja poanta tudi ni, da bi morali zdaj vsi poznati prav vse procese. Ne bi šla recimo tako daleč, da bi rekla, da mora vsak človek nujno vedeti, kako točno deluje njegov telefon in kje in kako je bil izdelan, da ga sploh lahko ima.

Ampak menim pa, da bi se vsak moral zavedati, da zadaj je nek proces. Da zadaj so ljudje. Da je to plod nekega dela.

Eno je namreč poznavanje konkretnega procesa, drugo pa je zavedanje, da zadaj vendno je nek proces, tudi, če ne vem točno, kakšen je.

Preden pademo v depro

Kot pri vsaki temi, ki ima tendenco, da zaide v “ojoj, kam gre ta svet” smer, se tudi pri tej rada ustavim.

Globoko namreč verjamem, da plavanje v “ojoj, kam gre ta svet” vodah prav nikomur ne koristi, poleg tega pa vedno izvira iz omejene perspektive.

Namesto da grem v “ojoj, kam gre ta svet” in “vsi ljudje bi morali ravnati drugače”, se sama tu raje vprašam:

“Kako in kje se to kaže v mojem življenju? Kakšen odnos imam do tega sama? Ali sem globoko pri sebi zadovoljna s tem ali je kaj takega, kar bi rada spremenila?”

To se mi zdi vedno dosti bolj uporabno in smiselno.

Namesto generalizacije je namreč vedno dobro stopiti v specifičnost in pri sebi preveriti, kaj ustvarjam. Ker sama vedno nekaj ustvarjam in vedno zase določam, v katero smer grem.

Ne pozabimo, da smo s svojimi dejanji in odnosom vedno v zgled drugim - pa naj gre za to, da bomo nad nečim tarnali, ali pa za to, da bomo ob problemu pogledali, kaj lahko sami glede tega naredimo.

Torej.

Eno je seveda zavedanje samega procesa. Tudi, če kdaj naročim hrano preko aplikacije, tudi, če kdaj naročim obleke preko spleta, tudi, če uporabljam druge super priročne zadeve, ki jih ponuja sodobno življenje, se želim vedno zavedati, da so zadaj ljudje. In veliko enega truda, energije, dela.

Drugo je obisk v živo. Česarkoli. Res, česarkoli. Kmetije, sadjarstva, obrtnikov, delavnice, tovarn, ribogojništva, različnih ljudi. Da res vidim, kaj delajo. Da lahko to cenim. In se pri tem še kaj malega naučim!

Tretje pa je seveda uporaba lastnih rok. Čim več stvari poskusiti sama narediti, čim bolj od nule. Pa ne zato, da bom potem dejansko postala mojstrica v tem. Ampak zato, ker bom potem bistveno bolj cenila ljudi, ki pa so mojstri.

Nekaj časa sem hodila na tečaj šivanja. Pa si zdaj ne šivam sama oblek. Ampak veš kaj, bistveno bolj pa razumem, kaj so kvalitetni materiali, kvalitetna izdelava, ter koliko spretnosti je potrebno za oblikovanje določenih oblačil.

Enako velja za marsikatero drugo stvar, ki sem jo sprobala, in marsikatero, ki jo, upam, še bom. Pa naj gre tu za ročna dela, umetniške spretnosti ali pa intelektualno delo.

Joj, zdaj zvenim kot nek največji “mojster za vse”, pa to nikakor nisem! Kot rečeno, ne gre za to, da bom dejansko obvladala te veščine.

Gre za poskuse, gre za radovednost, gre za zavedanje procesa.

Obvladovanje pač raje prihranim za tiste stvari, ki so res moje, ki me polnijo, in v katere moja duša z veseljem vliva energijo. A pri tem je pomembno, da ne pozabim, da obstajajo druge stvari, v katere drugi ljudje vlivajo energijo.

Vabilo

Naj torej s tem zaključim današnjo objavo. Z vabilom, da se tudi ti lotiš česa novega, magari z lastnimi rokami, magari da se pogovoriš z nekom, ki to dela, ali pa si o tem vsaj malo prebereš.

Bolj ko smo v stiku s samim procesom - česarkoli, naj bo to nastanek predmeta ali pa urjenje veščine - bolj bomo lahko cenili vse obilje okoli nas in trud ljudi, ki je k temu prispeval.

To je to za danes, naslednjič pa se potopimo v drugo tematsko točko, ki je v meni odmevala ob gledanju videa na YouTubeu. O, kako bo zanimivo!

Želim ti čudovit vikend 🌸

Katja