Evo, pa sem se odločila spisati še en zapis pred koncem leta. Juhej!

Upam, da si lepo popraznoval-a solsticij, yule, božič ali karkoli drugega praznuješ v tem času.

Moj prvi poskus uporabe Substack ankete se je kar obnesel in padla je odločba, da zapišem še svojo refleksijo leta 2023. Uporabila bom kar vprašanja iz prejšnje objave (Refleksija in postavljanje namer). Pa gremo!

Kaj so bile največje spremembe tega leta v mojem življenju?

Preteklih dvanajst mesecev je zame prineslo kar nekaj sprememb, tako zunanjih kot notranjih.

Ena sprememba je bolj nedovršne narave, saj gre za stalno preizpraševanje svojih prepričanj, prepoznavanje ideologij in razreševanje notranjih konfliktov. Dejstvo je pač, da mi je proces od-učenja izjemno zabaven in v njem uživam. Uživam v vsakem preboju in aha-momentu. Uživam v vsakem prepoznanju samoprevare, ki odpre svet na čisto nov način.

To so spremembe in spoznanja, o katerih rada pišem. A čeprav gre za velike premike, so to seveda bolj notranje spremembe. Te se ponavadi ne opazijo takoj, ampak šele čez čas.

Zunanje spremembe

Če pa grem na spremembe bolj oprijemljive narave, se je tudi s tega vidika par stvari spremenilo. Ko gledam nazaj, mislim, da so predvsem dve bolj očitni spremembi:

• da sem v tem letu začela z dvema novima hobijema - improvizacijskim gledališčem in obliko trebušnega plesa. Pri obeh se redno srečujem z novimi izzivi - morda bom o teh kdaj v prihodnje spisala kak samostojen zapis
• in da sem se septembra poročila. Ta točka po pravici povedano sicer ni prinesla neke ogromne spremembe - saj s partnerjem že od prej živiva skupaj in se v najinem vsakdanjiku ni baš veliko spremenilo, je bil pa vseeno en zapomnljiv in poseben dogodek, ki je predstavljal simbolno prelomnico v najinih življenjih.

Za katere trenutke tega leta sem najbolj hvaležna?

Tu lahko kar nadaljujem s poroko, ki je zagotovo na prvem mestu. Brez da bi preveč planirala, je bila namreč kar sanjska.

Poroka

Poročila sva se v Galeriji okusov (v okolici Žalca), kar je prineslo vrhunsko lokacijo in hrano. Imela sva trideset gostov, vreme je bilo odlično, tako da smo bili lahko cel dan zunaj, najbolj pomembno pa nama je bilo, da je cel dogodek sproščen in da se imamo vsi fino, kar verjamem, da je bilo doseženo.

Hvaležna sem za ta dan in za vse najine goste. In hvaležna sem tudi sebi, da sem sledila svojim željam in ne temu, kako “bi moralo biti”. Imela sem namreč laneno obleko, cvetlično kronico, bila sem bosa in brez kakršnihkoli ličil. To so tudi stvari, glede katerih sem pričakovala kake očitke ali negodovanja, pa so se potem vsi ljudje izkazali za izjemno podporne. Kar še enkrat potrdi, da sem obkrožena s pravimi ljudmi, za kar sem tudi neizmerno hvaležna.

Te zanima par foto vtisov s poroke? Najdeš jih čisto spodaj, po koncu zapisa 😊

Drugo

A poroka ni bil edini trenutek, za katerega sem hvaležna v preteklem letu. Naj naštejem še par drugih stvari.

Hvaležna sem za:

• tebe, ki to bereš
• nova poznanstva
• stara poznanstva
• nabiranje novega znanja
• spoznanja, ugotovitve in sprostitve
• koncert Xoela Lopeza
• vsa potovanja po svetu oziroma Evropi (v letu 2023 sem bila v Franciji, Španiji, Italiji, Belgiji, Švici in na Finskem)
• vsa potovanja po Sloveniji
• sprehode po gozdu
• reke, jezera, morje
• ples
• glasbo
• življenje
• in še marsikaj drugega, saj bi na ta seznam lahko dodajala v neskončnost.

Kaj želim pustiti v starem letu? Kje imam prostor za rast? Kje si želim rasti?

Na ta vprašanja bom odgovorila kar v kontekstu tega Substacka in mojega pisanja.

To, kar želim pustiti za sabo - oziroma opuščati vsak dan znova - so predvsem moje ideje o tem, kako “bi morala” pisati. Ideje o tem, kako bi morala biti pametna. Kako moram napisati nekaj izjemnega in blazno globokega in oh in sploh.

Mislim, da je to problem pri marsikaterem umetniku in ga vidim tudi pri sebi, ko pišem tako fikcijo kot karkoli drugega. To, kar čutim ali mislim v tem trenutku, se mi namreč vedno zdi tako samoumevno, da “to pa ja ni nič posebnega in ne bi nikogar zanimalo”. Zato mislim, da karkoli mislim in čutim zdaj, ni dovolj. Da ni dovolj … karkoli - dovolj pametno, dovolj globoko, dovolj posebno ...

Kar mi je zelo zanimivo pri tem, je, da je tu v resnici popolnoma vseeno, kaj dejansko v trenutku pisanja mislim ali čutim, saj je tak način mišljenja zastavljen tako, da ni možno, da bi bila zadovoljna s tem, kar napišem.

Ujamem se namreč v neko siljenje, da spišem nekaj več, kot v trenutku pisanja lahko - kar pa je nemogoče. Dobesedno. Saj mi že v osnovi ideja, da “karkoli napišem v tem trenutku, ni dovolj dobro”, onemogoča, da kadarkoli napišem karkoli, kar bi bilo “dovolj dobro”.

To želim v novem letu obrniti. Oziroma obračati. Preusmeriti svoj fokus s končnega produkta na sam proces. Tu je namreč resnični čar pisanja.

Zadnjič sem govorila o namerah. In tukaj je ena moja za leto 2024.

Da je moj fokus na tem, kako pišem in ne toliko na tem, kaj napišem. Da si dovolim biti bolj osebna in ranljiva skozi pisanje. Da si prisluhnem v tem trenutku zdaj in zaupam, da je to, kar pride skozi, točno prava stvar, ki se želi v tem trenutku izraziti.

V tem stilu je že nastal današnji zapis. In upam, da ti je bil všeč - v prihodnosti namreč lahko od mene pričakuješ več podobnih, torej malo bolj osebnih.

Kako to zveni?

p.s. Eno vprašanje, namreč “Kaj so bila moja največja spoznanja v tem letu?” pa sem danes izpustila. Ugotovila sem namreč, da imam tam čisto preveč za povedati, tako da lahko odgovor pričakuješ v naslednji objavi čez dva tedna!

Srečno v 2024

Preden zaključim tale zapis, naj se ti zahvalim, da tole bereš. Če se ti je zdel zanimiv, ga deli še s kakim prijateljem, prijateljico. (Če ti ni bil všeč, ga pa lahko deliš z nekom, ki ga ne maraš 😉)

V prihajajočem letu pa ti želim čim več sreče, ljubezni, prizemljenosti, časa v naravi, časa s tvojimi bližnjimi, ustvarjalnosti, plesa, glasbe, poezije in na sploh lepih trenutkov ✨

Se bereva,

Katja

In kot obljubljeno…

še par foto utrinkov s poroke :)

(Vse fotografije: Korak fotografija, https://www.fotokorak.si/ )