Nikoli se ti ni treba počutiti dobro.

In nikoli se ti ni treba počutiti slabo.

Nikoli se ti ni treba počutiti dobro.

Nikoli se nisi dolžan/dolžna počutiti dobro.

Nikoli se tudi nisi dolžan/dolžna počutiti slabo.

Največ problemov imamo ljudje ravno s tem, ko si nadenemo, da bi “se morali” zdaj počutiti drugače, kot se.

In velikokrat gre tu za to, da se upiramo nelagodnim občutkom in jih želimo potlačiti.

Velikokrat pa gre tudi za to, da se ravno nelagodnih občutkov oklepamo in si ne dovolimo radosti, veselja, sprostitve.

Fino je prepoznati, za kaj gre v danem trenutku.

Dva pola istega problema

Ker imamo na eni strani ljudi, ki so obsedeni s prisiljeno pozitivnostjo (torej s tem, čemur drugi pravijo “toksična pozitivnost”1). Torej bognedaj da bi pomislili kaj slabega, bognedaj da bi čutili kaj neprijetnega ipd.

Ti ljudje živijo v strahu pred nelagodnimi občutki.

Na drugi strani pa imamo ljudi, ki mislijo, da nasprotujejo “toksični pozitivnosti” s tem, da se obsedeno oklepajo vseh nelagodnih čustev in jih poskusijo v nulo analizirati. Bognedaj da bi priznali, da je to, kako se počutiš, v resnici izbira, bognedaj da bi se dejansko nekdo odločil opustiti svoje strahove, ker bi to pomenilo, da je toksično pozitiven.

Ti ljudje živijo v strahu pred prijetnimi občutki in predvsem pred tem, da ne bi slučajno “prehitro” izpustili tistih nelagodnih.

Ampak oboji imajo nekaj skupnega: odnos do čutev, ki zapoveduje, kaj je “pravilno” in kaj “narobe” čustvo v danem trenutku.

Fino se je torej zavedat, da je vedno okej, kar čutiš. Vedno.

Obenem pa imaš vedno pravico in vedno ti je na voljo, da to spremeniš.

Vedno.

Ali prepoznaš razliko?

Ker smo ljudje pogosto vzgojeni, da si ne dopustimo čutiti in sprejeti svojih čustev, je pri večini ljudi ravno to prvi korak k splošno boljšemu počutju in kakovosti življenja.

V splošnem pa bi vsakogar, ki želi v svoje življenje vnesti več zavedanja, svetovala, naj opazuje ravno razliko v svojem izkustvu.

Namreč:

Ali prepoznaš razliko med sprejemanjem in oklepanjem občutka?

Ali prepoznaš razliko med upiranjem in opuščanjem občutka?

Navzven morda sploh ni razlike. Vse je v tvojem izkustvu. Vse je v pristopu.

Ker nihče, ampak res nihče drug (vključno z mano) ti ne more povedati, kaj od tega se dogaja. Ali kaj “moraš” narediti zdaj.

Upiranje in opuščanje

Opuščanje vedno vsebuje tudi sprejemanje. Občutka ne moreš opustiti, če se mu upiraš. Ker je res, da to čemur se upiraš, vztraja.

What you resist, persists.”

Tako da je v resnici malo paradoksalno, ampak res, da gre v primerih upiranja in oklepanja pravzaprav za isto energijo.

Prav tako gre po drugi strani v primerih sprejemanja in opuščanja za isto energijo.

Proces sprejemanja in opuščanja čustev je namreč povsem naraven.

In v resnici mi ga nikoli ni treba siliti.

Gre za popolnoma naraven in biološki proces, enak vsem procesom v našem telesu. Zato moja (zavestna) naloga ni, da forsiram opuščanje čustev.

Moja naloga je, da jih čutim in sprejmem in zaupam v proces. Ne tako, da si rečem: “Okej, bom zdaj probala čutiti za dve uri in potem mora čustvo izginiti”. Ampak tako, da dejansko zaupam.

Predvsem pa pri obeh, tako pri sprejemanju kot opuščanju čustev in občutkov, gre bistveno manj za to, da moraš nekaj narediti, ampak predvsem za to, da nekaj prenehaš početi.

Kot rečeno, pri obeh gre namreč za povsem naraven proces in moja naloga je samo, da tega procesa ne oviram z upiranjem, (samo)obsojanjem, pritiskom, priganjanjem in čimerkoli drugim.

Iztočnice za refleksijo

  • Kako pogosto se upiram temu, kar čutim?

  • Česa me je strah ali kaj si predstavljam, da bi se zgodilo, če bi si v teh trenutkih dovolil/a čutiti, kar čutim? Kaj pa bi se verjetno zgodilo?

  • Kako pogosto zase ustvarim neka pravila glede tega, kako bi se moral/a počutiti (na splošno ali v dani situaciji)?

  • Kako pogosto svojim čustvom pripisujem določene pomene?

    (Na primer: “To, da sem zdaj prizadeta, pomeni, da sem šibka oseba. To, da sem v tem trenutku jezna, pomeni, da je z mano nekaj narobe. To, da sem vesela, pomeni, da se bo kmalu zgodilo nekaj slabega,” in podobno.)

  • Kako se lahko podprem v trenutkih, ko se zalotim, da se upiram temu, kako se počutim, ali pa da se morda pretirano oklepam nekih čustev?




  1. Sama nisem prevelika oboževalka besedne zveze “toksična pozitivnost”, saj prvič: ni natančna. Dosti raje imam zvezo “prisiljena pozitivnost”, ki je enostavno bolj točna in opiše, za kaj sploh gre. Drugič: zveza “toksična pozitivnost” že v sebi nosi obsojanje in vzpostavlja nekaj kot prav ali narobe. In tretjič: ker moram priznati, da slišim zvezo “toksična pozitivnost” res redko uporabljeno brez prezira, obsojanja ali vzpostavljanja občutka superiornosti. V to vključujem vse trenutke, ko sem slišala druge ljudi uporabiti to zvezo, in tudi vsak primer, ko sem jo uporabila sama.