Živjo, živjo!

Zdaj pa že dolgo nisem ničesar objavila tukaj. Po pravici povedano sem v mislih tale Substack že kar malo opustila. Veliko bolj se namreč zadnje čase osredotočam na in kaj češ, vsega pač ne morem naenkrat početi, čeprav še tako želim.

Celo življenje se učim - in verjetno se tudi bom - najti jasnost glede tega, kaj mi je res pomembno in kako usmeriti energijo v to namesto v tisoč različnih stvari, ki se mi zdijo zanimive :)

Sem pa ta teden malo prebirala knjigo Alenke Goljevšček Med bogovi in demoni (1988), ki se pogloblja v like iz slovenske mitologije. V splošnem gre za zelo zanimivo temo, vendar pa danes nisem nameravala pisati o samih likih ali mitologiji.

Danes bomo govorili o volku. Tistemu iz gozda.

Kdo je ta volk, ki stalno skače iz gozda?

Med branjem o Hostniku, duhu iz gozda oziroma gospodarju gozda, mi je v oči padel del odstavka, ki opisuje, v kakšnih podobah se je duh gozda prikazoval ljudem:

“kot orjaški, kocasti medved z belo dlako, kot hrzajoči nevidni konj, kot jelen, bik, kozel, kot beli volk žarečih oči in z ognjem v žrelu. Tisti volk, katerega imena v določenih svetih časih nisi smel izgovorili, ker bi te sicer slišal in prišel. Spomin na to prepoved živi še danes, čeprav smo njen pravi pomen že pozabili. Če v druščini govorimo o nekom, pa ta na lepem pade med nas, se bo že našel kdo, ki bo vzkliknil s starim pregovorom: ‘Mi o volku, volk iz gozda!’ Po stari veri je namreč ime v neposredni zvezi s stvarjo, ki jo imenuje, izreči ime pomeni priklicati v prisotnost stvar sámo.” (Goljevšček, 16)

Vedno mi kar srce pogreje, če odkrijem ozadje in globino neke povsem vsakdanje stvari, s katero sem se srečala že tisočkrat.

“Po stari veri je namreč ime v neposredni zvezi s stvarjo, ki jo imenuje, izreči ime pomeni priklicati v prisotnost stvar sámo.”

Ta ideja, da gre vsakič, ko vzkliknemo: “Mi o volku, volk iz gozda!” pravzaprav za prepoznavanje manifestacije in moči besed, da ustvarjajo realnost, me je kar malo nasmejala.

A ni zanimivo, koliko je dandanes govora o “manifestiranju” in kako se marsikdo pritožuje, da gre za nek trend sodobnih časov ali pa ameriških korenin, v resnici pa je samo bistvo te ideje prav tako globoko v stari ljudski veri? Ne le v neki tuji evropski mitologiji, ampak prav v slovenski! (Opomba: Zagotovo pa gre tu za neko povezavo med različnimi mitologijami in ljudskimi verjetji, seveda.)

In ne glede na to, da dandanes lahko glede te teme najdeš marsikaj tako na spletu kot v raznih knjigah, pa se mi zdi, da je v sami srčiki te ideje nekaj pristnega in prvinskega.

Prepoznavanje moči usmerjanja energije in pozornosti.

Kar ne pomeni, da nikoli ne smeš govoriti o “slabih stvareh”. Prepoznavanje moči besed se lahko hitro sprevrže v strah pred njimi, a tu ne gre za to. Gre bolj za zavedanje, da ni vseeno, čemu posvečamo pozornost.

Da ni vseeno, o čem govorimo in razmišljamo in predvsem, kako o tem govorimo ali razmišljamo. Kako do tega pristopamo.

Skrivnostna gozdna bitja

Malo kasneje avtorica opiše brazilsko pravljico Joao Barandao, v kateri se siromak Joao z družino preseli v gozd, “da bi si tam postavil hišo in izkrčil polje.” (Goljavšček, 19) Zanimivo je, da siromaku in njegovi ženi na pomoč priskočijo skrivnostna gozdna bitja. Pomagajo pri gradnji hiše, oranju njive, sejanju koruze in ostalih podobnih opravkih.

Ko pa siromakova žena prehitro odlomi koruzni storž, da bi videla, če je že zrel, ta ista gozdna bitja priskočijo na pomoč in odlomijo vse ostale še zelene koruzne storže. Joao pride domov in ko vidi, kakšno napako je storila žena, jo začne tepsti. Pri tem mu, tako je, na pomoč priskočijo gozdna bitja.

Goljevšček sicer to pravljico predstavi kot ponazoritev odnosa med poljem in gozdom (kot ekosistemov in kot načinov življenja), meni pa se zdi tukaj zanimiva ravno ta ideja, da ti bo narava vedno priskočila na pomoč, ne glede na to, kaj delaš.

Zato: pazi, kaj delaš.

Vsako tvoje dejanje bo poskrbelo, da bo na svetu še več takih dejanj. Kar ni grožnja ali obljuba, ampak zgolj princip življenja.

Značaj gozdnega duha

Pri tem se mi je zdel zanimiv predvsem prikaz duha gozda in narave v primerih, ki jih navaja avtorica. V evropski mitologiji je duh gozda prijazen in pomaga ljudem, dokler se ti držijo njegovih pravil. Če pa pravila prekršijo, se spremeni v ljudožrsko pošast in jih preganja ter kaznuje.

Gre torej za dokaj avtoritarni prikaz duha gozda. Ta je v gozdu gospodar in zato postavlja pravila. Na tebi - obiskovalcu - je, ali se jih držiš ali ne.

Po drugi strani pa gozdna bitja v brazilski pravljici ne vršijo sodb glede človeških dejanj. Vedno samo “priskočijo na pomoč”. S tem niso po statusu ne višje ne nižje od človeka (ne gre namreč za to, da bi bil Joao njihov gospodar in jim ukazoval karkoli).

Ta bitja niso ne dobra ne slaba. Ne sodijo, kaj je prav in kaj narobe. Samo pomagajo z enakimi dejanji, kot jih izvaja človek, in razširijo njihov vpliv.

Sama ne pravim, da je eno od tega bolj ali manj pravilni prikaz narave. Je že res, da je ta drugi primer bližje mojemu osebnemu dojemanju sveta, vendar povsem razumem tudi logiko prvega.

Tako je pač v življenju, v naravi, v gozdu.

Včasih imaš občutek, da prostoru vlada neka višja avtoriteta in si ti le obiskovalec, za katerega je bolje, da sledi nepisanim, a dobro znanim, pravilom.

Včasih pa imaš občutek, da si del večjega organizma, ki deluje avtomatsko in brez moralnega sojenja. V tem organizmu si enakovreden ostalim vidnim ali nevidnim bitjem, ki te vedno podpirajo, tako kot ti zavedno ali nezavedno podpiraš druge.

V tem drugem dojemanju opaziš, da vedno s svojimi dejanji in pozornostjo vplivaš na svet, saj bo točno tega, kar sam ustvarjaš, posledično tudi več v tvojem življenju.

Za konec

Moram priznati, da sem neizmerno uživala v pisanju te refleksije. Verjetno zato, ker sem, kot sem omenila, v mislih ta Substack že opustila, tako da je navdih za ta zapis prišel povsem brez nuje ali obveze. Ob branju knjige so se mi pač porajale misli in sem si jih zaželela deliti.

Mislim, da bom tako tudi nadaljevala. Brez urnika ali kakršnekoli obveze. Ko se pojavi zanimiva tema, se pa oglasim. Kako to zveni?

Se bereva.

Katja