Kako pogosto spremeniš svoj navdih v nujo?

Koliko časa traja, da greš od: “To bi bilo pa fino narest!” do: “To zdaj moram narediti.”

Kako pogosto spremeniš svoj navdih v nujo?

Kako hitro spremeniš priložnost za boljše počutje v pritisk nad sabo?

Kako hitro spremeniš priložnost za sprostitev v obveznost?

“Vau, ta sprehod je bil tako fajn. Res moram večkrat na sprehod.”

“Če bi zvečer preživela manj časa na telefonu, bi bolje spala. Res moram nehat bit na telefonu.”

“Uf, pisanje v dnevnik mi res pomaga, zdaj se počutim toliko boljše! Res moram bolj redno pisat.”

Po možnosti vsakemu Res moram… sledi še obsojanje v stilu: “Ko bi le večkrat hodila na sprehod. Joj, zakaj sem vedno na tem blesavem telefonu. Kaj je z mano narobe, da tako malo pišem v dnevnik?”

Ali pa mu sledi militantno zapovedovanje bodočih pravil: “Okej, od zdaj naprej pa res VSAK DAN NUJNO ven na sprehod. RESNO ABSOLUTNO NUJNO jutri zvečer odklopim telefon in pojutrišnjem tudi in če ga ne bom, potem se moram kaznovati. Kako se lahko PRISLIM, da bom večkrat pisala v dnevnik?”

In podobno.

Seveda gre tu lahko za karkoli, ne le za sprehode, čas na telefonu ali pisanje v dnevnik.

A ni zanimivo, kako smo včasih tako blazno navajeni na trpljenje in samoobsojanje, da vsako priložnost, da bi se počutili bolje in sprostili, spremenimo v nek trden rigiden okvir in seznam pravil, ki se jih zdaj moramo držati?

Ko pa gre v resnici za stvari, katerih namen je, da se počutimo bolje, da v svoje življenje vnesemo več sprostitve, zabave, radosti, lahkostnosti.

Če se najdeš v zgoraj omenjenih vzorcih, je to popolnoma normalno. Veliko ljudi nas deluje tako. Kaj čmo, tako smo bili naučeni, vzgojeni, sprogramirani (s strani ljudi, ki so bili prav tako naučeni, vzgojeni in sprogramirani za enako delovanje).

A morda je to priložnost, da si naslednjič, ko se ujameš v takem vzorcu, daš malo več časa in prostora, da ga opazuješ. Ne, da ga obsojaš. Samo opazuješ.

In morda se lahko takrat vprašaš:

• Ali si lahko dopustim, da postanem trenutek ali dva več v tem dobrem občutku preden ga spremenim v nujo?
• Kako bi izgledalo, če bi si v tem trenutku dovolil/a uživati v radosti brez razmišljanja o tem, kaj naj zdaj naredim in delanja načrtov za naprej?
• Ali se lahko naužijem tega, kar mi je ta dobra situacija podarila, preden začnem manično razmišljati o tem, kako jo poustvariti?

In morda bo tvoj um hitro spet švignil naprej - ker je tako pač navajen in to je okej. A vsakič ko ustvariš čisto malo več prostora in časa zase, se pozna.

Konec koncev je to namen tovrstnih navad, dejavnosti, idej in navdihov.

Njihov namen je, da se počutiš boljše, ne pa slabše.

A včasih pač potrebujemo malo vaje, da se naučimo to boljše počutje sploh sprejeti. Kar je popolnoma okej.

Vsekakor pa se vse začne z opazovanjem sebe in svojih vzorcev. In pa zavedanjem, da se ti ni treba jemati preveč resno. Včasih ljudje pač radi ustvarjamo svojo dramo, ker nam tako ni dolgčas.

In včasih je vse, kar potrebujemo, da si to priznamo, in se nehamo pretvarjati, da smo tako blazno popolni.

Ker nismo! In hvala bogu, da ne. Veš, kako bi bilo to dolgočasno?

Želim ti čudovit teden.

Se bereva ✨

Katja