Kaj storiti, ko se telo zakrči
in te obišče strah
Pred kratkim sem na Instagramu objavila serijo storyjev o tem, da bom verjetno spet začela malo objavljati. Našla sem namreč način, da lahko storyje objavim tudi preko računalnika, kar mi je kar všeč. Saj veš, na telefonu pač ne želim imeti družbenih omrežij in to mi je všeč.
Par ljudi se je odzvalo, bodisi z lajkom, bodisi z odzivom na storyje preko funkcije, da reagiraš z znakom ali pa da pošlješ tekst. Kar me je navdalo s toplino.
Kako lepo je videti, da kljub moji nekajmesečni neaktivnosti ljudje spomnijo, kdo sem, in da s takim veseljem pozdravijo mojo naznanitev ponovnega objavljanja! Resnično sem počaščena.
V tistem trenutku se je v mojem telesu zbudilo ogromno občutkov. Toplina, lepota, hvaležnost.
Hkrati pa - zakrčenost. Strah.
Strah pred zavrnitvijo, strah pred obsojanjem, strah pred tem, da bom razočarala ljudi, strah pred ranljivostjo, strah pred kdovečim.
Kaj storiti v tem primeru?
Se pognati v paniko in zbrisati storyje ter nikoli več objavljati nikjer več?
Seveda ne :)
Moja naloga ni, da ugajam ljudem. Moja naloga ni, da sem vsem všeč. Moja naloga je, da izrazim to, kar želim izraziti, to, kar v tistem trenutku želi biti izraženo skozi mene.
In ko se pojavi strah, je moja naloga, da ga sprejmem. Da ga ne odrinem, temveč ustvarim prostor zanj. Da ne hitim mimo proti drugim obveznostim, ampak posedim z njim.
Dam mu prostor, a ne avtoritete.
Strah je dobrodošel pri meni. Ne bo pa moj vodja.
In v tem je ključ odnosa do čustev.1
Veliko ljudi starejše generacije (ki jim pogosto rečejo “boomerji”) je živelo v nekem prepričanju, da čustva nimajo prostora v življenju. Da jih je treba ignorirati, dati na stran. A to ponavadi ne deluje. Čustev ne moreš kar odstraniti - zato jih ljudje potem potlačijo. In ta čustva vedno najdejo nek način, da pridejo na plan.
Naslednja generacija je to prepoznala in začela divjati v drugo smer: vedno se moramo stoodstotno posvečati čustvom in jih dati v ospredje. Čustva so alfa in omega in bognedaj da bi kdo rekel, da niso.
Zdaj pa mislim, da nam lahko uspe najti tisto zlato ravnovesje.
Čustvom je fino dati prostor. Jim prisluhniti. Jim pustiti, da so.
A se obenem zavedati, da to ni prikaz realnosti, ampak izraz naše trenutne perspektive, našega trenutnega stanja.
Čustva niso resničnost, a resničnost je, da čutimo čustva.
Enako je s strahom. Namesto da bi ga poskusila odritiniti ali potlačiti, mu dam prostor in mu pustim, da zadiha. Prisluhnem mu.
Obenem pa se zavedam, da ta strah verjame marsikaj, kaj ni res. Včasih me poskuša v to prepričati. Včasih me poskuša zvabiti v dejanje ali nedejanje. Vedno z nekim namenom - da me obvaruje, da me zaščiti.
Na meni pa je, da to prepoznam. Da se zavem, da sem vseeno jaz tista - in ne moj strah - ki odloča, kaj naredim.
Dam mu prostor, a ne avtoritete.
Hvala za branje 🙏
Do naslednjič,
Katja
Včasih nekaj pišem in potem si mislim: Joj, to res pišem, kot da je pa meni vse jasno in kot da vedno vem, kaj narediti. Pa to sploh ni res! Rada pa delim svoje ugotovitve, uvide, refleksije. Upam, da je to jasno :)
p.s. Vem, da sem prejšnjič obljubila drugačen zapis, ampak se je vmes zgodilo tole objavljanje na spletu, pa je povsem iz trenutka nastal še tale zapis. Tako da naj ta ostane za danes, naslednjič pa res gremo v zanke udobja in priročnosti, ki jih ponuja naše sodobno življenje. ↩
