Izstop iz vrtinca večnih dilem in pomislekov

Včasih se vprašam, če je pisanje v angleščini beg. Pred čim? Ranljivostjo, iskrenostjo, ki pride ne le iz uporabe maternega jezika marveč tudi iz (navidezne) ujetosti v relativno majhnem jezikovnem prostoru.

Po drugi strani pa se zavedam, da mi pisanje v angleščini omogoča povezavo z mnogo več ljudmi, s katerimi se ujamemo, kot pa pisanje v slovenščini. Je že res, da jaz in moje pisanje nisva za vsakogar. Angleščina preprosto omogoča doseg več ljudi kot pa slovenščina.

Po drugi strani pa se potem vprašam, če prav zaradi tega zavedanja ne dajem dovolj možnosti odnosom znotraj Slovenije (in seveda v slovenščini), da se razvijejo v to, v kar bi se lahko.

Po drugi strani pa dobim vsakič po nekaj časa med ljudmi tak klavstrofoben občutek in se spomnim, kako je ta prostor majhen. Potrebujem dihat, potrebujem zrak, potrebujem odmor.

Po drugi strani pa je vedno fino spet pisati v slovenščini, saj mi ne glede na to, koliko mi je angleščina blizu, ne bo ta nikoli enaka kot mi je slovenščina.

Madonca, koliko enih strani ima ta tema!

Ne gre več le za kovanec, ki ima dve strani, marveč za večdimenzionalno kocko! Kot ena tistih za Dungeons and Dragons, ki ima 20 stranic.

Slovenščino obožujem in se mi zdi čudovita. Obenem pa se zavedam, da gre pri jeziku za obliko, za formo, ne za vsebino samo. Konec koncev je bolj pomembno to, kaj želim povedati ali izraziti kot pa to, v kakšnem formatu to izražam, mar ne?

V resnici stvari nikoli niso tako enostavne ali črno-bele.

Forma je vedno povezana z vsebino in vpliva na to, kako se ta vsebina izraža ter kako je sprejeta.

Poleg tega mi gre marsikdaj na živce, ko kakšna beseda obstaja v angleščini, mi pa je nimamo. Predvsem to pride do izraza, ko pride do sodobnih tem in problemov, ki smo jih uvozili iz tujine (na primer ideologija spolne identitete).

Obenem mi gre pa tudi pogosto na živce, ko govorim ali pišem v angleščini in ta jezik nima točno določene besede ali besedne oblike, ki jo imamo v slovenščini.

Tako je, to gre v obe smeri. Predvsem lahko tu rečem, da ne zavidam prevajalcem :D

Ampak kar se tiče jezika, se vedno lahko osredotočam na negativne plati življenja v današnjem multi-jezikovnem svetu.

Pa si res želim rabiti toliko energije in pozornosti za to, kaj vse mi ni všeč in kaj vse me pri teh odločitvah moti?

Ne.

Medtem ko se sprašujem o tem, kaj in kako in kje in kdaj in kakorkoli že, namreč pozabim na tisto najpomembnejše: namero.

(Ko smo že pri jeziku, v slovenščini imamo čudovito vprašalnico, ki jo po mojem mnenju premalo uporabljamo. To je: “Čemu?” Tako lepo izrazi razliko s svojim bratrancem “Zakaj?”)

Čemu sploh pišem?

Tu seveda ne iščem nekih blazno globokih ali pametnih ali izvirnih namer. Gre bolj za vprašanje sebi, pogled vase. Čisto iskreno in preprosto. Gre za občutek.

S kakšnim občutkom pišem?

Pogosto se mi zgodi, da začnem pisati v slovenščini iz krivde. Zakaj je torej občutek krivde, občutek, da nekaj delam narobe ali premalo ali ne dovolj dobro. Misel na to, kaj bi mi ljudje lahko očitali. Čemu pa tukaj vodi v dokaz, da nisem slaba oseba. V tem primeru se namera skriva v želji ugajati ljudem in tistemu delu sebe, ki mi očita pisanje v angleščini.

Ko mi to postane jasno, je jasna tudi odločitev: prenehati pisati takoj.

Morda se to komu niti ne zdi tako velika stvar, pač pišeš iz krive, pa kaj. Pač hočeš nekaj dokazat, pa kaj. Pač želiš ljudem ugajat, pa kaj.

Ampak meni to pomeni vse. Iz lastnih izkušenj vem, kakšen je občutek pisati iz občutka krivde in z željo ugajati in se dokazovati. Vem, kakšen je občutek potem, ko to objaviš. Vem tudi, da takšno pisanje nikoli v resnici ne prinese zadovoljstva in nikoli ne prežene želje ugajati in se dokazovati.

In kar je najpomembnejše: s takšnim pisanjem odvzemam možnost in prostor drugemu načinu pisanja, tistemu, ki pa mi je všeč. Ki ga želim. Pisanje, kjer imam občutek, da besede tečejo iz mene. Kjer imam občutek, da resnično izražam to, kar v trenutku želi biti izraženo. (Primer tega je ravno ta objava - čeprav je to glede na tematiko malo ironično.)

Težava prisilnega pisanja - tako bom poimenovala pisanje iz potrebe po dokazovanju - ni torej le v tem, da je pogosto izumetničeno in ne prinaša zadovoljstva na nobeni strani, ne v piscu ne v bralcu, ampak predvsem v tem, da onemogoča tisti pravi biser pisanja - avtentični izraz.

Ko enkrat poznaš in resnično začutiš radost ustvarjanja v trenutku, potem je dosti lažje zaznati, kdaj se sam poskušaš siliti v drugačno, nepristno izražanje.

Mislim, da je to zelo podobno z mnogimi drugimi izkušnjami v življenju. Tako pogosto se oklepamo neprijetnih občutkov predvsem zato, ker so nam tisti prijetni tuji in (še) ne vemo, kako zelo so lahko prijetni.

In kako pogosto se osredotočamo na to, česa ne želimo, pri tem pa povsem pozabimo sploh pomisliti na to, kaj pa želimo. Pri tem pa se ne zavedamo, da to, kam usmerjamo svojo pozornost in energijo, vedno vpliva na to, česa bomo imeli več v življenju.

Včasih je res dobro vedeti, kako ne želim pisati. To pomaga pri prepoznanju tega. Pomaga mi zaznati, kdaj se spuščam v takšno pisanje. Obenem pa je ključno, da zavestno ugotovim tudi, kaj pa želim. Kako pa želim pisati. Kakšno izkušnjo želim imeti (in si jo ustvariti).

Brez tega bi bila izgubljena in za vedno zagrenjena. (Lej, pa še rima se!)

Zato si sama postavljam namero za tole leto, da ne glede na to, v katerem jeziku me prime pisati, poskrbim, da se zavedam občutka, iz katerega pišem, in da se zavedam lastne namere pri tem. In da se zavedam svoje odgovornosti za to, da poskrbim, da to pisanje ne bo služilo nekemu dokazovanju, da sem pametna ali da pišem v slovenščini ali da nevemkaj, temveč bo služilo temu, kar pri pisanju ljubim - izrazu trenutka, izrazu svojih misli, izrazu perspektive, ali izrazu trenutnega navdiha.

Tako, pa je nastala še ena meta-objava. Zanimivo mi je, da imam polno nekih idej za objave, potem ko pa začnem pisati eno od teh, se nekaj zalomi, in povsem spontano nastane ena druga objava - kot je tale, ki jo trenutno bereš. Prej sem začela pisati neko drugo objavo, pa sem se ujela v vrtinec misli in dvomov o tem, kako naj sploh pišem in ali bi morala več pisati v slovenščini in podobno. In voilà, nastal je tale zapis.

Tako da ga pošiljam v svet, kdaj drugič pa morda končam tisto objavo, ki sem se jo prvotno sploh namenila pisati :)

Hvala, da si tu.

Se bereva,

Katja