Imaš problem?

Včasih je to, da imaš problem, znak, da si na pravi poti.

Naj pojasnim.

Včeraj sem se zbudila že sredi noči in nisem mogla zaspati nazaj. Po kake pol ure bedenja sem si naštimala avdio knjigo, ampak ji nekako nisem mogla slediti.

Kaj mi je rojilo po glavi?

Čez dva tedna je rok za oddajo radijske igre, jaz pa nimam še nič napisano. Ali mi bo sploh uspelo? Ali naj se raje posvetim čemu drugemu? Ali zapravljam čas s pisanjem? Ali naj spremenim prostor dogajanja v drami, ki jo razvijam? Kaj naj z dvema likoma, ki se mi zdita zanimiva, pa zanju nimam zgodbe? Moram ju umestiti v zgodbo, ampak ne vem, katero. Kdo bo resnični morilec v tisti drami? Ali bi bilo bolje, če sta dva lika že par ali če je dekle samo zaljubljeno v fanta? Mogoče bi morala vse skupaj opustiti in sploh nikoli več pisati.

In še in še.

Čez nekaj časa se je ob meni zbudil mož in me vprašal, kaj me tako zelo tare, da ne morem spati. Pa sem mu povedala vseh teh tisoč in eno misel, ki so mi delale zmedo v glavi.

Zasmejal se je.

“Kako tipično pisateljske probleme imaš! Zdaj si pa prava trpeča umetnica. A nisi tega vedno želela?”

In sem se tudi sama zasmejala.

Stvar je namreč v tem, da sem še par let nazaj sanjala o tem, kako bi rada (spet) pisala. Včasih sem nemreč veliko pisala, potem pa sem imela nekajletno obdobje, ko nisem pisala čisto nič. In pred par leti sem se odločila, da se vrnem k sebi, k svoji ustvarjalnosti, k temu, kar mi je bilo vedno največja žurka - kreativnemu pisanju.

In danes se spopadam s točno takimi problemi, kot jih ima oseba, ki redno piše.

A ni to carsko?

“That’s the job”

Kar me je spomnilo na anekdoto, ki sem jo slišala o režiserju Robertu Rodriguezu. Enkrat se je pogovarjal s študenti režije (ali pa z ljudmi, ki so želeli biti režiserji, pa so to opustili; nekaj takega, ne spomnim se točno).

Vprašal jih je, zakaj razmišljajo o tem, da režija ni zanje.

Odgovorili so: “Poskusili smo snemati film, pa je en igralec zamujal in ga je bilo treba iskati, lokacijo so nam odpovedali in smo morali najti novo v zadnjem trenutku, naenkrat smo ugotovili, da bomo potrebovali več denarja, kot pa ga imamo v budgetu, scenarij je bilo treba spremeniti, ker nekaj ni štimalo…” In tako naprej.

Skratka: “Poskušali smo posneti film, pa je prišlo vmes toliko enih problemov.”

In Rodriguez je odgovoril: “That’s the job.”

To je to.

To je naloga, to je služba, to je delo.

To niso ovire v tvojem delu, to je delo.

Če želiš biti režiser, so problemi, s katerimi se srečuje in spopada režiser, tvoje delo.

Če želiš biti pisatelj, potem lahko veš, da si na pravi poti, če se srečuješ s problemi, ki jih imajo pisatelji.

Dejstvo je namreč, da bodo v življenju vedno neki problemi. V vsaki službi, vsaki dejavnosti, vsaki situaciji se nam lahko narišejo ovire.

Včasih je fino opaziti, da so problemi, s katerimi se soočamo, pravzaprav znak, da delamo točno to, kar želimo.

Včasih je fino opaziti, da so problemi, s katerimi se soočamo, znak, da smo enkrat v preteklosti stopili v pravo smer. Tja, kamor smo želeli.

Ali to zdaj pomeni, da bom vriskala vsakič, ko se mi nekaj zalomi pri pisanju? Nikakor! Problemi so še vedno problemi in nikoli niso ravno prijetni.

Se pa lahko spremenijo v prijeten izziv ali pa je soočanje z njimi lažje in lahkotnejše, če nanje pogledamo z drugega vidika.

Kot je ta, da gre v resnici za znamenja, da smo na pravi poti.

Včasih je imet probleme prav fajn.

Hvala za branje! Poznaš koga, ki bi mu bil ta zapis zanimiv? Deli zapis s klikom na spodnji gumb:

Želim ti čudovit teden in čim več soočanj s fajn problemi ;)

Z ljubeznijo,

Katja