globoko verjamem
(globoko, ne slepo)
Globoko verjamem
(globoko, ne slepo)
Globoko verjamem
(ker opažam pri sebi znova in znova)
da najboljša pot skozi blokade
ni, da se prisilim skozi,
ampak da se sprostim vanje.
Globoko verjamem,
da si pri težkih mislih najbolj pomagam
ne tako, da jih poskušam odgnati,
ampak da se ustavim in jih sprejmem kot svoje.
Na primer, ko želim delat jogo ali pilates ali iti na sprehod.
Ali narediti karkoli drugega.
In se v meni pojavi tisti droben glasek
glas dvoma
“ne morem, ne zmorem, ne smem …”
“to je za druge, to ni zame…”
se tega glasu ustrašim.
In potem ga želim na hitro odgnati
ali pa se prisiliti, da ga ne poslušam in samo hitro grem delat jogo, pilates, sprehod, karkoli.
Obenem pa se temu upiram.
In v meni se veča dvom, napetost, razkol.
Globoko verjamem
(ker to opažam spet in spet)
da je najbolj dragocena stvar, ki jo lahko naredim v tistem trenutku,
da se ustavim,
globoko zadiham
in prisluhnem temu glasu.
Kako se počutim?
Kako se v tem trenutku počutim?
Namesto da se silim skozi neprijetne občutke,
jim dam prostor.
Ne zato, da njim slepo verjamem,
ampak da jim dovolim, da so.
In potem, prisežem, vedno znova in znova,
mi je tisočkrat lažje dejansko it delat jogo, pilates, sprehod, karkoli.
Vem, da se nekaterim to zdi nesmiselno.
Več zunanjih stvari pač dosežeš, če se pač “malo prisiliš”.
Če si rečeš “mam to” in rineš naprej.
In mogoče za nekatere ljudi to deluje.
Meni pa to nikoli ni bilo všeč,
saj se počutim, kot da izdajam del sebe.
Globoko verjamem
da ne potrebujem siliti v nič.
Dosti bolj je pomembno, kako nekaj delam, kot pa to, da nekaj delam.
Če se moram v nekaj prisiliti, potem tega pač ne bom cenila.
Ne zato, ker sem si tako velela,
ali se slepo odločila,
temveč ker tako opžam
znova
in znova.
