Glasba, ki zdravi

Pred kratkim me je nekaj v pogovoru s Tino Trojar spomnilo na pesem Karen Drucker z naslovom Gentle With Myself. Seveda sem pesem kasneje tudi poslušala. Kako je pasalo! To je prava žurka za petek zvečer in fajn popotnica za vikend.

Me je pa poslušanje te pesmi spet odpeljalo v razmišljanje o tem, kakšna glasba in kakšna umetnost je ponavadi najbolj popularna.

Pa ne, da bi se nad tem pritoževala. Bolj gre za neko zanimanje - in obenem refleksijo glede tega, kako sama doživljam glasbo (in umetnost na splošno) in kako jo želim doživljati.

Stvar je namreč v tem, da so dandanes zelo očitno dosti bolj priljubljene pesmi o zlomljenih srcih, o težavah, o bolečinah, strahu, jezi in podobnem. Večina pesmi, ki imajo bolj “pozitivna” besedila, so ljubezenske pesmi, ki idealizirajo romantično ljubezen, ali pa pesmi v stilu “Danes se ga bomo ful napili in bo žur do jutranjih ur!”

Kar povsem razumem.

Glasba ima čudovito moč, da usmeri in izrazi naša čustva. Če imamo ljudje ogromno časa težave s procesiranjem bolj neprijetnih čustvev, lahko tukaj glasba priskoči na pomoč. Verjamem, da je marsikomu že pomagala prebrosti temačne in težke trenutke življenja.

Obenem pa se je fino zavedati, da tovrstna glasba temelji prav na ustvarjanju užitka v izražanju tovrstnih čustev. Ustvarjanju užitka v trpljenju. To je konec koncev namen vseh žalotsnih balad - iz neprijetnega čustva ustvariti lepoto.

Kar je, kot že rečeno, lahko zelo podporno in pravzaprav čudovito.

Lahko pa vodi v odvisnost od prav tovrstnih čustev.

Meja je tanka.

Da ne bo pomote, nikogar ne obsojam. Tudi sama izjemno uživam v melodramski glasbi, rada jokam ob mjuziklih, rada prisluhnem romantični melanholiji.

Rada pa tudi opazim svoj užitek v tem. In dokler gre za užitek, ki ga prepoznam kot izraz trenutka - bodisi procesiranje lastnih čustev bodisi zavestna odločitev za poslušanje tovrstne glasbe - se mi zdi to super.

Malo manj pa se mi zdi super, ko se meje zavedanja mojega izkustva zabrišejo in kar naenkrat zares verjamem, kako je vse temačno in kako blazno trpim.

Folk, ne se preveč resno jemat.

Glasba izraža čustva.

Glasba popelje skozi izkustvo bolečine.

A glasba ima še eno čudovito zmožnost.

Glasba zdravi.

V resnici obstaja ogromno pesmi, katerih namen je povezati ljudi same s sabo, z naravo, s soljudmi, jih prizemljiti, osrečiti, opomniti na lastno moč, sprostiti ter povezati z radostjo.

A kako pogosto so točno take pesmi gledane zviška, češ da gre za manjvredno umetnost, da so malo neumne, da niso tako zanimive kot tiste o negativnih tematikah!

Zakaj? Ker je iskrena ljubezen cringe (če ni v okvirih romantične komedije ali pa neke reklame, ki nam pokaže srečno familijo). Ker je biti prijazen do sebe cringe. Ker je biti iskren cringe. Ker je cinizem kul. Ker je cinizem iNtEleKtuAleN. Ker je dobro počutje, ki ni rezultat konzumiranja drog ali ideologije, cringe.

Cringe je samo beseda za to, kar si ljudje želijo, da bi lahko počeli, pa si ne upajo, zato raje sramotijo ljudi, ki si dejansko upajo biti ranljivi in iskreni. A ni to res?

—

Ljubim glasbo. Ljubim glasbo v vseh oblikah in formatih in žanrih. (No, če izpustimo kakšen hardcore grindcore in podobne zadeve.)

Sem ena tistih oseb, ki iskreno ne razume ljudi, ki pravijo, da neradi plešejo in da ne čutijo nobene potrebe po plesanju (ali vsaj gibanju telesa), ko slišijo glasbo. Preprosto ne verjamem tega. Ja, vem, da marsikdo zatrjuje, da ob glasbi pač nič ne čuti, ampak sama pač verjamem, da to ni res. Takle mamo.

Obožujem romantične balade, obožujem jezno metal glasbo, obožujem Chopinove nokturne, obožujem opere, obožujem mjuzikle, obožujem 70s rock, obožujem rockabilly, obožujem EDM, obožujem klavirske koncerte, obožujem shoegaze, obožujem emo rock, obožujem 00s pop, obožujem etno glasbo, obožujem narodne pesmi, obožujem bobne, obožujem klavir, obožujem vse inštrumente, obožujem toliko enih oblik glasbe, da se jih zdaj res ne morem vseh spomniti.

In obožujem tudi glasbo, ki zdravi.

Zdravilno glasbo.

Naj bo to opomnik za čudežno in zdravilno moč glasbe.

Včasih je treba malo izstopit iz safra in prisluhnit tudi glasbi, ki te spomni, da je v resnici vse okej ❤️

Z ljubeznijo,

Katja