Danes sem se odločila pisati o pravilih v umetnosti. Kako obširna, klasična, kontroverzna, provokativna in predvsem zanimiva tema!

Ampak verjamem, da ti ta razprava morda lahko pomaga pri tem, kako se lotiti svojih ustvarjalnih podvigov, ter pri analiziranju in razpravljanju o različnih oblikah umetnosti.

No, rekla sem, da bi rada pisala o »pravilih v umetnosti«, v bistvu pa bom pisala o tem, da jih sploh ni.

Nekako. Ampak do tega še pridemo.

Travme iz srednje šole

To objava je nastala kot posledica pogovora, ki sem ga pred nedavnim imela s prijatelji, ki so se pritoževali, kako nadležno je bilo, ko so jim v srednji šoli profesorji književnosti težili z vsemi pravili v literaturi.

To me je spomnilo na podobne pogovore v umetniških krogih in v krogih kreativnega pisanja. Kajti obstajajo umetniki, ki strastno zagovarjajo pravila in kako pomembno je, da se jih naučimo, hkrati pa obstajajo umetniki, ki vehementno zatrjujejo, da v umetnosti sploh ni pravil. Kaj torej drži? 

Vedeti je treba, da ko učitelji, mentorji in umetniki govorijo o »pravilih«, ne govorijo vedno o isti stvari.

Včasih dejansko govorijo o pravilih in o tem, kaj dojemajo kot pravila. Včasih pa govorijo zgolj o splošnih smernicah in jih označijo za pravila. Največkrat pa gre pri tem, ko govorijo o pravilih, v resnici za načela.

Kajti v umetnosti ni pravil. Obstajajo pa načela.

V čem je torej razlika in kako ti lahko to pomaga?

Pravila

Ko govorimo o pravilih v umetnosti, bi rada opozorila na čustveni učinek uporabljenih besed. Beseda »pravilo« nakazuje na tri stvari: 

• avtoriteto – ali na osebo ali pa skupino, ki je sprejela odločitev in razglasila nekaj za pravilo,
• poslušnost – cilj pravila je, da se ga upošteva,
• posledice – če kršiš pravilo, te čaka kazen ali druge negativne posledice zaradi neposlušnosti.

In to troje v umetnosti ne obstaja.

Avtoriteta v umetnosti

Seveda v umetniških krogih obstajajo ljudje, ki veljajo za avtoriteto, in ljudje, ki imajo sami sebe za avtoriteto. Ampak to so le ljudje. Pač navadni smrtniki. Njihova pravila delujejo le v določenih okoliščinah. Ta pravila so vedno pogojna in niso absolutno nujna za ustvarjanje.

Skozi zgodovino človeštva je bilo veliko poskusov določanja pravil v različnih oblikah umetnosti. Nekdo reče: »Da bi ustvaril dobro liriko/dramo/sliko/pesem ali kaj drugega, moraš vedno narediti to in to.«

Hecno pri tem pa je, da to običajno določijo kot pravilo za ustvarjanje tega, kar bodo oni sami dojemali kot kakovostno. Če torej prekršiš pravila, ki jih je določila ta oseba, je kazen to, da bo ta oseba rekla: »No, ta pesem je zanič.« In to je to!

Dober primer tega je kako Blake Snyder piše o Nolanovem filmu Memento v svoji knjigi Save the Cat. Na kratko povzeto, Snyder pravi, da ta film ne upošteva pravil, ki jih on opisuje v svoji knjigi, in zato v resnici ni preveč dober. Kar ne pomeni, da je Memento slab film. To samo pomeni, da Snyder pač ni razumel genialnosti tega filma. Kar je čisto okej. Ravno to je moja poanta: vse te “avtoritete” so samo ljudje.

Glede na to, koliko različnih interesov je na tem svetu, je zelo verjetno, da obstajajo ljudje, ki jim ni mar, kaj pravi neka avtoriteta, in bodo dejansko cenili tvoje delo. (Tako kot veliko ljudi ceni Memento.)

Tako se razvijejo nove smeri v umetnosti. In to se dogaja ves čas.

Kar je kar carsko, a ni?

Učenje in spoznavanje pravil

A beseda »pravilo« ima tudi druge konotacije. Lahko pomeni tudi splošen nasvet, navado ali opis tega, kar v večini primerov drži.

Tu pa nastopijo ljudje, ki zagovarjajo upoštevanje pravil v umetnosti.

Pravzaprav govorimo tu o vzorcih, opažanjih, opisih preteklih del in nasvetih na podlagi izkušenj. Govorimo o načelih. Govorimo o veščini.

Načela

Z besedo »načelo« seveda ne mislim moralnih prepričanj, ampak bolj pomen besede, kot je uporabljen v znanosti: 

načela opisujejo vzorce, ki jih lahko opazujemo.

Običajno pojasnjujejo, kako nekaj deluje ali zakaj se nekaj zgodi.

In to je ključnega pomena. Gre za razumevanje materiala, s katerim delaš, in kako se obnaša v različnih situacijah. Podobno kot se tesar spozna na les, se pisatelj uči o elementih pripovedovanja, bodisi namerno bodisi z izkušnjami. Običajno gre za kombinacijo obojega.

Načela opazujemo. Ni jim treba slepo slediti. O njih se lahko učiš od učiteljev in mentorjev, lahko pa jih tudi vedno sam/a preizkušaš in raziskuješ.

Načela glasbe

Na primer, uporaba molovske lestvice pogosto ustvari žalostno pesem – ne zato, ker to zahteva neka avtoriteta, ampak ker je to njen učinek, ki ga lahko sami občutimo.

Vendar pa morda želiš eksperimentirati z različnimi elementi pesmi in iz iste žalostne melodije ustvariti bodisi temačno ali zloveščo pesem. Za to bosš uporabil/a načela ritma, tempa, izbire inštrumentov in drugih glasbenih elementov.

Z drugimi besedami, spoznaval/a boš material, s katerim delaš, v tem primeru glasbo.

Načela pisanja

Morda pa pišeš zgodbo, ki se ti zdi malo dolgočasna. Tu lahko eksperimentiraš z različnimi vidiki.

Morda tvojemu glavnemu liku ni bilo zares za nič mar ali pa ni bil motiviran za to, kar si želel/a, da naredi. Kaj se zgodi, če daš temu liku cilj, ki mu veliko pomeni? Kaj se zgodi, če je za dosego tega cilja potrebno veliko tveganje? Si predstavljaš, kako bi to vplivalo na zgodbo?

Ne gre za to, da je ena možnost boljša ali bolj pravilna kot druga. Gre samo za to, da opaziš, kaj se zgodi, ko spremeniš različne vidike. In potem je odvisno od tebe, da se odločiš, kaj od tega želiš narediti.

Kako ti to lahko pomaga?

Prednost načel je, da jih ne moreš kršiti – ker ni ničesar, kar bi se dalo prekršiti.

Načelo opisuje določen vidik vedenja materiala, s katerim delaš. Lahko ga uporabiš ali ne. Lahko eksperimentiraš z njim. Lahko se igraš z njim. Lahko ga kombiniraš z drugimi načeli. Ampak ne moreš ga kršiti – ker ni ničesar, kar bi lahko prekršil/a. Imaš svobodo, da počneš, kar ti srce poželi.

Največ, kar lahko storiš za svoje umetniško ustvarjanje, je, da dojameš, da ni nič, kar storiš, prav ali narobe. Ker to v umetnosti ne obstaja. 

S tem pa pride svoboda, da ti ni treba več razmišljati o tem, kaj je pravi način, kako se nekaj naredi, ampak lahko pozornost nameniš vprašanjem »Kaj želim ustvariti? Kaj me zdaj kliče? Kaj vzbudi mojo radovednost?«.

Pomembno je:

• kakšno zgodbo želiš ustvariti,
• kakšno pesem hočeš napisati,
• kakšne vrste umetnost ti je všeč.

Razumevanje načel materiala, s katerim delaš, ti bo pomagalo, da se poglobiš v to, kaj te zanima, in ustvariš, kar si želiš ustvariti.

Postani radoveden/a in opazuj, kako se bo tvoja kreativnost razcvetela.

V resnici ne gre za besede

Ko ljudje govorijo o pravilih v umetnosti, govorijo bodisi o svojem okusu bodisi o načelih. Morda uporabijo tudi besede, kot so »zakoni« in »smernice«.

Toda pravzaprav ni pomembno, katere besede uporabiš, dokler razumeš razliko med tem, da ti nekdo ukazuje, kaj moraš narediti, in spoznavanjem, kako se obnaša material, s katerim delaš.

In to je res edina stvar, ki sem jo želel povedati s to objavo. Upam, da je imelo kaj smisla :)

In če si prišel/a tako daleč, hvala za branje in tvojo pozornost!

Deli ta zapis s prijateljem/ico, da ga/jo opomniš, da v umetnosti ni pravil.

In če se še nisi, se spodaj naroči na moj Substack, da dobiš prihodnje zapise neposredno v svoj inbox ↓

Želim ti čudovit marec in se kmalu spet bereva!

🌸

Katja